Ja, lahko je res depresivna in nikakor nočem njenih občutkov dajati v nič, ampak sem jo tudi skozi pogovor skušala razumeti, se vživeti vanjo. Ravno zaradi tega sem pa potem doma razmišljala, da so moji občutki na nek način podobni njenim in se vlečejo že več mesecev, vendar zaradi tega nisem depresivna. Zato je doživljanje nečesa ali negativne občutke najbrž res nemogoče in neprimerno primerjati, zato sem se pa začela spraševati, kako potem zdravnik lahko oceni, da gre za depresijo.
Tebi želim pa vse najboljše in da se boš znala skozi življenje čim bolje spopadati s tem, kar te muči. Če želiš, pa lahko še kaj napišeš o svojih občutkih, pa tudi o tem, kako se vse to, kar doživljaš kaže navzven. Kako se kaže recimo socialna anksioznost? Kaj to pomeni, da ne moreš iz postelje - dejansko ne vstaneš ali ti je to samo težko?
Bi rekla, da o depresiji in izgorelosti sicer govorimo ogromno, tudi o anksioznosti, ampak čisto konkretno o tem, kako se ljudje počutijo takrat, pa zelo malo, zato me to res zanima. Zanima me tudi, če ti je okolica pri tem lahko v kakšno pomoč. Ali lahko recimo kako pomagam sodelavki, če ima res depresijo, razen tega, da jo poslušam in sem ji v podporo? Ali potrebuje mir ali to, da jo povabim na sprehod ali kavo?