Naša najboljša odločitev je bila, ko smo zgradili novo hišo in šli na svoje. Pa smo imeli 120 m veliko stanovanje v celoti opremljeno v hiši tasta/tašče. Samo tam bi bil za nas obup, ker to nikoli ne bi bilo naše, ne bi smela posaditi cipres npr. , ker je to tašči grdo. Ona ima gredico pri cesti, kar je meni grdo. In tako bi moralo ostati, ker tam je ona gazda, ne jaz. Sedaj pa živimo vsak zase in vsak ima tako, kot mu paše. Tudi otrokom , ki so se osamosvojili ,sva pomagala pri nakupu stanovanja v LJ. Pa bi lahko bil en doma, a midva nisva hotela. Vsak je na svojem. in to je prav. Ko pa gledam mojega očeta, sam v veliki hiši, zanikrn, samo hrčkari, vsega je škoda stran vrečt, zlomljena antena, pa jo spravi, zlomljen stol, pa ga shrani... meni bi se zmešalo s takim človekom živeti. Zakon je biti na svojem .Pomoči staršev nisva nikoli iskala, otroci so naša skrb, ne skrb babic in s tako filozofijo sva z možem z lahkoto pregurala ves čas. Enostavno se zanašaš samo nase.
↧